Odpoved in Odpravnina
Zahteva glede odpovedi
Zakon o delovnih razmerjih vsebuje zadevne določbe glede prekinitve pogodbe o zaposlitvi in potrebna obdobja za predhodno obvestilo. Pogodbe o zaposlitvi se prekinejo z dogovorom med strankama; po preteku veljavnosti (za pogodbe za določen čas); s prekinitvijo pogodbe s strani katere koli stranke na osnovi zakona; in v primeru smrti zaposlenega.
Slovensko delovno pravo omogoča dve vrsti prekinitve pogodbe: običajna odpoved in takojšnja odpoved. Običajna odpoved zahteva odpovedni rok, takojšnja odpoved pa ne.
Pogodba za določen čas se lahko prekine brez predhodnega obvestila ob izteku obdobja, za katerega je bila sklenjena ali po dokončanju dogovorjenega dela ali po prenehanju obstoja razlogov, iz katerih je bila pogodba sklenjena. Pogodba o zaposlitvi se lahko prekine po dogovoru med strankama in v primeru smrti delavca ali delodajalca.
Delodajalec mora pisno obvestiti delavca, pri tem pa razložiti dejanski razlog za prekinitev pogodbe. Razlogi za običajno odpoved morajo biti resni in utemeljeni. Običajna odpoved je upravičena z enim razlogom v povezavi z delavčevim delom, zmogljivostjo in ekonomskimi razlogi. Razlogi za neupravičeno odpoved vključujejo zakonski stan; nosečnost; porodniški dopust; družinske odgovornosti; vložitev pritožbe proti delodajalcu; začasno delovno poškodbo ali bolezen; raso; barvo kože; spol; spolno usmerjenost; vero; politično prepričanje; socialno poreklo; narodnost/narodnostno poreklo; starost; članstvo in dejavnost v sindikatu; invalidnost; finančno stanje; starševski dopust; udeležbo v zakoniti stavki; zdravstveno stanje in etično poreklo.
Delodajalec sme običajno prekine pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. Na drugi strani delavcu ni treba podati izjave o razlogih pred običajno prekinitvijo pogodbe o zaposlitvi.
V primeru prekinitve pogodbe s strani delavca ali delodajalca med poskusnim obdobjem je odpovedni rok 7 dni.
V primeru običajne prekinitve pogodbe s strani delavca je odpovedni rok 15 dni za do eno leto dela za delodajalca in 30 dni za več kot eno leto dela za delodajalca. Daljši odpovedni rok lahko ureja pogodba o zaposlitvi ali kolektivna pogodba, vendar ne sme preseči 60 dni.
V primeru običajne odpovedi iz ekonomskih razlogov ali nesposobnosti je odpovedni rok 15 dni za do eno leto dela za delodajalca in 30 dni za več kot eno leto dela za delodajalca. Po dveh letih dela se odpovedni rok podaljša za dva dni za vsako leto zaposlitve, vendar ne sme preseči 60 dni. Po 25 letih dela je odpovedni rok 80 dni, razen če kolektivna pogodba za panogo določa drugačni odpovedni rok, v nobenem primeru pa ni krajši od 60 dni.
Če se pogodba o zaposlitvi prekine zaradi zavajanja, je odpovedni rok 15 dni. Delavec in delodajalec se lahko dogovorita za nadomestilo namesto odpovednega roka kot pri pisnem dogovoru.
viri: 82.-97. člen Zakona o delovnih razmerjih
Odpravnina
Delavec je upravičen do odpravnine v primeru običajne prekinitve pogodbe s strani delodajalca (iz ekonomskih razlogov ali nesposobnosti) in takojšnje odpovedi s strani delavca. Delavec mora delati najmanj eno leto, da je upravičen do odpravnine. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača delavca, ki jo je ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odpravnina je izplačljiva v primeru individualne odpovedi ali odpovedi iz ekonomskih razlogov.
Delavci so upravičeni do petine (20 %) mesečne plače za vsako leto dela po enem letu, vendar največ za deset let; četrtine (25 %) mesečne plače za vsako leto dela po desetih do dvajsetih letih dela; in tretjino (33 %) mesečne plače za vsako leto dela za obdobje, ki presega dvajset let.
Skupni znesek odpravnine ne sme presegati desetkratnika mesečne plače, razen če je drugače navedeno v kolektivni pogodbi za panogo. V primeru prisilne poravnave se lahko delavec in delodajalec pisno dogovorita o načinu plačila, njegovi obliki ali zmanjšanju stopnje odpravnine, če bi zaradi plačila odpravnine bilo ogroženih veliko delovnih mest v podjetju delodajalca.
viri: 108. člen Zakona o delovnih razmerjih
